Morda navijači Barcelone pri svojih napevih, ki so temeljili predvsem na zmerjanju nekdanjega ljubljenca Ousmana Dembeleja, niso bili najbolj domiselni, vsekakor pa jim pred povratnim obračunom četrtfinala lige prvakov nihče ni mogel očitati pomanjkanja strasti in fanatizma. Po številnih razočaranjih so dobili dovolj razlogov, da so začeli verjeti v to, da se jim bodo v turbulentnem letu sestavili vsi koščki za uspeh velikanskega globalnega odmeva. Na stopnicah, ki vodijo do odročnega in negostoljubnega objekta, je bilo po zagotovilih nekaterih privržencev tako divje kot na domačih tekmah Barcelone že dolgo ne. Čutil se je brezmejen optimizem. V zraku je viselo prepričanje, da se njihovi ljubljeni ekipi nič ne more zalomiti. Prav tako pa so privrženci prvič v okolici staromodnega stadiona prvič (za)čutili nekaj nostalgije. Nanj se niso navezali, prav tako ga nikoli niso zares vzeli za svojega. A vse to bi se lahko spremenilo, ob prešernem rajanju na promenadi nekaj ur pred tekmo je bilo jasno, da bo vsak posameznik, ki je k njemu s svojo navijaško vnemo prispeval, nekoč o teh trenutkih govoril kot o dobrih starih časih.
A seveda le pod pogojem, da se ne bi zgodilo to, kar se je. V – gledano skozi prizmo Culejev – črni scenarij jih ni verjelo prav veliko, kmalu po začetku drugega dela dvodejanke pa se je tehtnica še precej izraziteje nagnila na katalonsko stran, toda po veliki napaki Ronalda Arauja v 29. minuti so se pariški upi obudili. »Inteligenca je evolucijska rešitev za probleme v okolju, ki se spreminja hitreje, kot lahko naravna selekcija prilagodi telo,« je v antropološki uspešnici Izvori zapisal Lewis Dartnell. Kaj si je po tej izključitvi o nogometnem intelektu Barcinih nogometašev, ki taktičnega načrta niso podredili danim okoliščinam, pač pa so se držali svojega trapastega kodeksa, po katerem naj branjenje ne bi smelo biti njihova osnovna misel, mislila večina nogometnih analitikov, verjetno ni težko ugotoviti. Jasno je le, da bi blaugrana tekmečeve nalete veliko lažje preživela, če bi se prilagodila na dane razmere.
A se torej ni, zato je prišlo do zasuka, ki so ga mnogi čutili in napovedali že mnogo prej, kot se je zgodil. Trpljenje Barcinih pristašev je bilo še toliko večje, ker je izviralo iz močnega predhodnega upanja in vere, da bo to njihov večer ter da se ne more nič zaplesti. Vsak kotiček okoli Montjuica je bil tako obtožen z žalostjo. Sanje o prekinitvi devetletne suše v najprestižnejšem klubskem tekmovanju pa so tako zamrle. »Već je vrime da se pomirim sa svitom,« prepeva legendarni Gibonni. Dvomimo, da si tisti navijači španskega velikana, ki prihajajo s hribovitega Balkana, v teh dneh to uspešnico Splitčana pogosto predvajajo.
Z nekaj pretiravanja, navsezadnje bo nogomet vedno le postranska stvar, lahko zapišemo, da ti nimajo izpolnjenih vseh pogojev, da bi bili v popolnosti zadovoljni z življenjem. Katalonci pa so poleg vsega ostali še brez možnosti, da bi se spoprijatelji z začasnim, zasilnim domom ter da bi se z dejstvom, da so vrata kultnega Camp Noua daljše obdobje zaprta, pomirili. Ob vzpenjanju na Montjuic in ob pogledu na tiste neštete stopnice, ki vodijo do vrha, so mnogi pomislili, da te predstavljajo, če se izrazimo v rokerskem žargonu, nekakšen 'stairway to haeven'. Nekaj ur kasneje pa se je izkazalo, da je bila ta pot, na katero se – sploh, ker v bližini stadiona ni nobenega lokala ali pa kakšne druge primerne možnosti za osvežitev – ni priporočljivo odpraviti brez tekočine, nič drugega kot 'highway to hell'. Avtocesta, ki vodi v pekel in na kateri so se torej znašli Xavijevi fantje, nima več izvoza. Bolj ko ne je jasno, da bodo sezono sklenili brez lovorike, bo pa jutri blaugrana imela zadnjo priložnost, da svojim podpornikom priskrbi omembe vredno uteho.
Čeprav El Clasico zaradi velike prednosti kraljevega kluba ne bo imel pravega tekmovalnega naboja, je to seveda še vedno tekma vseh tekem, skalp največjega rivala pa bi nedvomno poskrbel za manjši dotok pozitivnih dražljajev. Vendar pa na kaj več od obliža, ki bi rano zakril, ne pa je tudi zacelil, Katalonci jutri ne bodo mogli računati. Na drugi strani bo Real, ki je bil pred povratnim četrtfinalnim obračunom v neprimerno slabšem položaju od svoje večne tekmice, največji prvenstveni derbi pričakal v idiličnem stanju. Če se Barca torej na mednarodnem prizorišču ni uspela prilagoditi težkim pogojem, pa so Madridčani dan kasneje proti aktualnemu evropskemu prvaku vsako sekundo delali natanko tisto, kar jim je zagotavljajo kar največ možnosti za uresničitev cilja.
In na koncu so se z obilo sreče tudi veselili uvrstitve med štiri najboljše evropske ekipe, med vsemi preživelimi pa imajo po mnenju analitikov največ možnosti za zmago. A vemo, da galaktiki stvari nikoli ne prepuščajo naključju ter da so znani po številnih psiholoških igricah. V preteklosti so že večkrat storili ogromno za to, da bi izgledali čim manj zastrašujoče, da bi se tako delno osvobodili bremena pričakovanj in pritisk prestavili na konkurenta na najsvetlejšem odru. Jutrišnja tekma na Santiago Bernabeuu po nobenem kriteriju ni tako pomembna, da bi si upali trditi, da kaj podobnega – El Clasico gor ali dol – niti pod razno ne more priti v poštev. Svež je spomin tudi na predlansko sezono, ko je Ancelottijeva četa sredi španske prestolnice proti Barci doživela katastrofo epskih razsežnosti, nato pa dobra dva meseca kasneje v Parizu prišla do 14. in za zdaj zadnjega pokala z velikimi uhlji.
Če se bo zgodovina ponovila, nikar ne mislite, da bodo v taboru belega baleta objokovali poraz proti nasprotniku, ki je vedno globje v njihovi senci.
