Presežena pričakovanja

Res je, da smo od Celjank realno računali, da se bodo uvrstile v finale in da se bodo v Koblachu v Avstriji spopadle z Victorio Bamberg za prestol. Ne samo, da so uspele devetič zapored priti v finale, ampak so že desetič v zrak dvignile svetovni pokal. V tej konkurenci so sedaj daleč pred vso konkurenco po uspešnosti. Letošnji pokal je bil že 26. po vrsti in le enkrat na njem ni bilo Celjank. (leta 2005 je nastopil Brest, ko je bil tretji). Na teh nastopih so osvojile deset pokalov, bili pa še šestkrat druge in štirikrat tretje. To pomeni, da je bilo obenem to zanje jubilejno dvajseto odličje.

Po koncu finalnega boja nam je Barbara Fidel na naše vprašanje, če se spominja prvega osvojenega pokala, dejala: "O, seveda se. To je bilo leta 2003 v Pšerovu na Češkem. Takrat sva bili z Nado (Savič op. p.) kar malce presenečeni, ko nama je trener dejal, da bova igrali v finalu. In za nasprotnico so mi dali kar svetovno prvakinjo Nicole Müller. Teh 8:0 pa se težko pozabi. To je bilo za vse nas kot v pravljici, predvsem za mene in Nado. In potem nas je Marika (Kardinar op. p.) popeljala v zmagovalni ples, ki je sedaj ostal naša tradicija." No tudi sedaj je bilo tako, kot tudi drugi del te zgodbe, da so Nemke odšle ven v solzah, saj jih take katastrofe seveda zelo bolijo.

Malce več pa smo pričakovali od igralcev Calcita, ki so na koncu zasedli enajsto mesto. V Avstrijo so prišli z željo po dobrem rezultatu. To je bilo za njih morda malce preveliko breme, potem pa so se začele še težave. Najprej je pregorel Franc Grubar, potem je moral odpovedati nastop še Marko Oman. Mlada Gašper Burkeljca in Peter Jantol sta doživela še ognjeni krst, katerega rezultati bodo vidni šele v prihodnosti. Prav gotovo je bila to dobra šola, tako za trenerja Zdravka Štruklja kot za fante. Sedaj se bodo lahko posvetili ligi, kjer si želijo obraniti naslov in se prihodnje leto pokazati v veliko boljši luči v Bački Topoli v Srbiji.

Veliko zadoščenje pa smo doživeli v Varaždinu, kjer smo po dolgih osmih letih vendarle videli slovenski klub na stopničkah v enem od pokalov v moški konkurenci. Evropski pokal so v zadnjih letih obvladovali Madžari, Szeged in Zalaegerszeg, ki sta od zadnjih sedmih naslovov osvojila kar šest. Zato je bila predstava Triglava, sicer najboljšega slovenskega predstavnika na mednarodni sceni med moškimi ekipami, resnično vrhunska. Zalaegerszeg se je tresel praktično do zadnjega mesta. Za Kranjčane je bil to izvrsten uspeh, saj na pot niso krenili najbolj optimistično razpoloženi. Toda v tej sicer relativno mladi in neizkušeni ekipi je gorel zelo dober motiv, da bi končno stopili iz velike sence svojih zlatih predhodnikov, med katerimi so bili tudi Boris Benedik, Uroš Stoklas, Damjan Hafnar in Zdravko Štrukelj, ki so bili v Avstriji člani drugih ekip. Ti so pred dobrim desetletjem uspeli osvojiti vse, kar se je dalo.

Janžetu Lužanu, ki je prevzel glavno skrb in vodenje v Kranju, je tako padel velik kamen od srca. Veliko pomoč je črpal pri svoji izvoljenki iz Koroške, ki mu vseskozi stoji ob strani in ga odlično usmerja. Že v soboto pa bo imel Triglav in s tem Lužan veliko preizkušnjo, ko bo v Kranju gostoval Konstruktor. Ljubitelji kegljanja bodo tako imeli veliko priložnost, da v svoji sredi pozdravijo svoje nove junake.

Med ženskami so bile naše predstavnice igralke postojnskega Proteusa. Glede na lanski NBC Pokal v Augsburgu, ko so se prvič pokazale v mednarodnem tekmovanju, so naredile korak naprej. Tokrat so imele le en sam slab posamični nastop, ki pa jim je preprečil nastop v polfinalu. Do četrtega mesta jim je zmanjkalo le 36 kegljev, toda tudi s šestim mestom morajo biti v Postojni vseeno zelo zadovoljni. V prihodnje lahko od njih realno pričakujemo še boljše dosežke, saj njihova ekipa zanesljivo dozoreva.

V Öhringu v Nemčiji pa je potekal pokal NBC. To je sicer najmlajše tekmovanje, saj je bilo šele trinajsto po vrsti. Realno smo tam največ pričakovali od Konstruktorja iz Maribora, ki je bil v zadnjih letih redni udeleženec svetovnega pokala. Praktično je bila ekipa popolna, čeprav Mitja Gornik po vrnitvi še ni pravi, a je vseeno bil na zelo dobri ravni. Kljub dobremu začetku, ko je odlično odigral njihova legenda Franc Kirbiš, pa jim vendarle ni uspelo narediti odločilnega koraka. Resda nihče ni razočaral, a hkrati tudi ni bilo nikogar, ki bi ekipo malo bolj potegnil za sabo. Tako so bili prekratki za 38 kegljev in se uvrstili šele na sedmo mesto.

Nekateri naši strokovnjaki in trenerji so me opozorili na nekdanje izjave selektorja Bojana Pihlarja, ko je omalovažujoče govoril o evropskem pokalu in pokalu NBC: "Svetovni pokal je tako kot liga prvakov. Tam nastopajo najboljše ekipe. Ostalo pa je druga in tretja liga, kot pokal UEFA pri nogometu…". No sedaj se je oziroma so se lahko prepričali, da so tu tudi kakovostne kipe, boljše tudi od Konstruktorja.

Od Ljubelja nismo mogli realno pričakovati veliko več. Tržičani so dali vse od sebe in z enajstim mestom v tej zelo številni konkurenci so lahko več kot zadovoljni, pa tudi zaostanek za Konstruktorjem je bil le 56 kegljev. S tega zornega kroga je to zelo dober rezultat. Lahko pa bi se končalo še bolje, če na začetku svojih nastopov ne bi imela preveč spoštovanja Klofutar in predvsem Kopač.

Zato pa smo lahko veseli z izkupičkom v ženski konkurenci, kjer smo si želeli predvsem solidnih nastopov Kranjčank in Cerkničank. Na koncu so Kranjčanke predvsem zaradi neizkušenosti pristale na relativno skromnem trinajstem mestu. K tej uvrstitvi je veliko pripomogel zelo slab posamičen rezultat skupno z menjavo, ki je na skupnem kontu prinesel blizu 100 kegljev minusa.

Zato pa lahko v superlativu govorimo o Brestu. Cerkničanke so bile na tem pokalu v zelo dobri formi. Čeprav se v predtekmovanju Anja Bašek in rutinirana Lidija Stevanič nista znašli, so ostale ta primanjkljaj pokrile in si izborile polfinale. Tu je prišlo do zelo hrabre poteze vodstva, ki je po neposrečenem uvodu Baškove potegnilo odlično potezo in dalo priložnost njeni vrstnici, ki je sicer praktično tudi brez ligaških nastopov, Maruši Forjanič. Ta je skupaj z najboljšo Cerkničanko na tem turnirju Nino Modrinjak začela zmanjševati zaostanek. Na koncu pa so bile prekratke za štiri keglje, toda ta poteza se je obrestovala v tekmi za tretje mesto, kjer sta skupaj z Nino prinesli veliko razliko v kegljih in osvojili dovolj nizov za zelo sladek remi, ki je prinesel končno tretje mesto. Ob tem ne smemo pozabiti na Natašo Žnidaršič, ki je v drugem paru podrla izvrstnih 604 kegljev in tako postala prvo ime te tekme.

Za Brest je to že peta medalja na evropskih pokalih. Leta 2005 so bile na svetovnem pokalu na Slovaškem tretje, v evropskem pokalu še leto prej v Budimpešti bronaste in leta 2006 v Hunedoari v Romuniji prve, kakor tudi v pokalu NBC pred štirimi leti v Splitu. To so za kolektiv v Cerknici resnično lepi rezultati, ki potrjujejo njihovo dobro otroško šolo kegljanja.